Kronig-Penneyev model kristala
Iz Fizika trdne snovi 2007 - 2008
Redakcija: 02:14, 22 januar 2008 (spremeni) 195.210.234.108 (Pogovor) ← Pojdi na prejšnje urejanje |
Trenutna redakcija (20:14, 18 november 2008) (spremeni) (undo) Asistent (Pogovor | prispevki) m (vrnitev sprememb uporabnika »194.208.246.163« (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika »195.210.234.108«) |
||
(One intermediate revision not shown.) |
Trenutna redakcija
[spremeni] Naloga
Imamo delec v 1D Kronig-Penneyevem potencialu:
Iščemo lastne funkcije energije za ta sistem.
[spremeni] Rešitev
Potencial je več kot očitno periodičen:
Torej tudi za Hamiltonov operator velja, da je periodičen:
Uvedimo operator translacije:
Za lastne funkcije tega operatorja torej sledi:
Ker je Hamiltonov operator periodičen s periodo a, komutira z operatorjem translacije, torej velja naslednja zveza:
.
Od tod sledi, da so lastne funkcije operatorja translacije hkrati tudi lastne fukcije Hamiltonovega operatorja:
Sedaj lahko izvedemo n-kratno translacijo tako, da n-krat delujemo na funkcijo z operatorjem translacije. Temu ustreza premik valovne fukcije za na.
Ker vemo, da je verjetnost, da tam najdemo delec končna in od nič različna in ker imamo neskončen kristal (torej lahko n izberemo poljubno velik), dobimo od tod pogoj za lastno vrednost operatorja translacije kot: | α | = 1, torej jo lahko zapišemo kot
α = e − iφ
oziroma, če to izrazimo s periodo a, kot
α = e − ika
Če sedaj povzamemo vse skupaj:
oziroma
Sedaj uporabimo sledeči nastavek:
katerega nesemo v zgornjo enačbo:
in od tod dobimo pogoj za funkcijo u(x):
Toliko nam lahko da sama simetrija problema - torej periodičnost potenciala.
Lastne funkcije poiščemo s pomočjo Schrodingerjeve enačbe:
Rešitve v vmesnih področjih, kjer je V=0, so oblike
kjer je lastna funkcija energije v n-tem področju in
Sedaj nesemo dobljeni izraz za u(x) v pogoj, dobljen iz periodičnosti potenciala: u(x)=u(x+a):
Ker to velja za vsak x, sledi:
torej
kjer sta: A = A0 in B = B0
Torej lahko zapišemo rešitev Schrodingerjeve enačbe za n-to področje kot:
Neznane količine: q (in torej tudi lastne energije E), A in B, dobimo iz začetnih in robnih pogojev.
Robni pogoji:
1.)
2.)
kjer je
Ko vstavimo valovno funkcijo v prvi robni pogoj, dobimo:
Iz drugega robnega pogoja pa dobimo:
Sedaj lahko med seboj zdelimo obe enačbi, ki sledita iz robnih pogojev, ter se tako znebimo konstant A in B
Pomnožimo celotno enačbo s členom e − ika:
Prišli smo do enačbe, ki povezuje "valovni vektor" k s konstanto . Q je tu le parameter, odvisen od višine potenciala λ in mase delca m.
Analizirajmo sedaj to rešitev in poglejmo kakšne energije ji ustrezajo.
Leva stran enačbe je omejena z vrednostima +1 in -1, medtem, ko za desno stran to očitno ne velja. Za majhne vrednosti parametra qa gre faktor proti 1, prav tako pa tudi člen cos(qa), zato celotna desna stran v tem pasu presega vrednost +1 in to ne glede na (pozitivno) vrednost parametra Qa.
Težave se pojavijo tudi v okolici točk . Tam lahko člen precej dobro aproximiramo s parabolo, medtem, ko ima člen tam ničle in ga smemo razviti le do linearnega člena, kar pomeni, da v bližnji okolici teh točk ta člen prevlada in desna stran zgornje enačbe po absolutni vrednosti preseže 1.
Ta rezultat interpretiramo tako, da imamo tam prepovedane pasove - v teh območjih energije (qa) enačba nima rešitev. Prepovedani energijski pasovi ustrezajo energijam: